Divjajo zdaj v meni temni viharji,
po koži se plazi sajasti dim,
iz žrela nesnovno črnilo zarjove,
papir se raztrga v nem krik bolečin.

Z repom morim zvodenele obljube,
jih pahnem pred duri nevednih oči,
v mojih se ogenj z zankami meša,
dokler v sled resnice ne spravim laži.

Prihajam iz zrkla preglednega časa,
sem zmajeva kri in tvoj dušni pastir,
na čelu globoko ti pego izdolbem,
kot davek na strah ali notranji mir.