Obujem si ljubezen na prepihu,
še sunek vetra me na polja žene,
pripnem nasmeh na rime izgubljene,
se ne oziram k staremu navdihu.

In sejem, kar bom podarila stihu,
že iščem svoje misli razpršene,
da vzklile bodo rahlo zaprašene
te nove znanke k čistemu jeziku.

Še vedno čutim pesmi stare slave
za vedno so in me ne zapustijo,
a danes se mi ne bi zdele prave.

Pustimo ranam, da se odtujijo,
saj smo močnejši kakor so skušnjave.
Smo večni, ko nas sanje preživijo.