Padam v delirij nekega časa,
okornih se prstov držim za spomin,
dokler me praznina v molk ne povije,
preplavi srce in obsede me z njim.

Omagani um bo ožel moje misli,
pripravil še zadnjo gostijo ti rim,
kar danes več nisva - tebi zapuščam,
moj svet bo zdaj tih in opran bolečin.

Ti pa naplavljaj steklene poljube,
v sončeva tla vseh izposojenih zim,
staraš se z mojim prividom v mislih,
v očeh ti ostajam, pod vekami spim.